Kontakt in o meni

Imprez, Darja Dobršek, s.p.
Kolodvorska ulica 2, p. p. 229, 8270 Krško
SI, Slovenija

T: +386 (0)40 750 345
E: darja@imprez.si

NEKAJ MALEGA O MENI

Sem Darja. Koliko sem stara? Po počutju še nisem 30, po letih pa ni važno, kajne?
Sem hči, sestra, teta, sestrična, prijateljica, flavtistka in če kar zaokrožim… kulturna ustvarjalka. 🙂

V svojih nekaj letih sem delala marsikje. Med drugim 6 let na Arnesu, ko pa sem se vrnila nazaj v Krško, delam vse kar je mogoče: od učenja, organizacije, računovodstva, oblikovanja,… In sedaj še pisanja. Nikoli nisem imela omejitev. Vsaj poskusila sem. Če sem čutila, da zmorem… Zakaj pa ne?

Sem ponosna predsednica dveh kulturnih društev: Pihalnega orkestra Krško od leta 2009 in Krških mažoretk od leta 2015. V tem trenutku sem v drugem mandantu sveta JSKD, OI Krško. Pred kratkim pa se postala članica še v KUD Liber.

Skozi svoje kulturno udejstvovanje sem že marsikaj ustvarila. Predstavila sem se kot skladateljica, aranžerka, režiserka, scenaristka, producentka itn. Nekatere ‘stvaritve’ si lahko ogledate pod mojimi projekti. Sigurno pa sem v tem trenutku najbolj ponosna na svoj zadnji dokumentarni film o Jožetu Habincu.

Kot glasbenica se poznam že odkar pomnim. Najprej kot ljubiteljica, nato še kot izvajalka. Obiskovala sem Glasbeno šolo Krško in zatem Srednjo glasbeno šolo v Celju.
Kompozicija je prišla kar tako. Naenkrat. Da sem si vzela čas in iz glave umestila glasbo na papir, je bilo v srednji šoli, ko bi morala vadit klavir, pa sem raje preigravala neke melodije. Tako je nastala pesem Il Solitude. Okoli leta 2005 je imela Zveza slovenskih godb razpis za nova glasbena dela. Takrat sem se odločila, da bi nekaj napisala. Nastala je približno 6-minutna kompozicija za pihalni orkester z naslovom Pot v neznano, za katero sem prejela tudi nagrado, moj domači orkester pa jo je premierno zaigral na svoji 50. letnici obstoja, leta 2007.

S pisanjem besedil sem se nekako soočila okoli leta 2010. Takrat sem začela ustvarjati glasbo z besedili. Nekaj časa sem imela izredno ustvarjalno obdobje in v zelo kratkem času je nastalo preko 70 pesmi z besedili.
Kmalu sem se podala v pisanju besedil za prireditve. Začelo se je seveda s pihalnim orkestrom in njegovimi koncerti. Večje zgodbe so se začele pisati z večjimi projekti tega orkestra. 2013 smo na oder postavili projekt Pihalni orkester Krško v filmu. In dober mesec pred prireditvijo se mi je porodila ideja, da bi glasbo podkrepili s celovito zgodbo in prizori iz filmov. Zgodbo kot vezni tekst sem zapisala sama. To smo tudi posneli in naredili neme filme kot vezne tekste. Sledil je sigurno eden največjih dosežkov Pihalni orkester Krško v risankah, ki si ga je v 10. predstavah ogledalo skoraj 4000 ljudi. Takrat sem napisala scenarij, vezno besedilo, delala animacije in bila režiserka ter producentka te produkcije, za katero sem vodila tudi večji del celotne organizacije projekta kot celote.
Pisanje pravljic je prišlo k meni malo po naključju. Po zaslugi učenke na flavti, Pine Rožman, se mi je porodila ideja, da bi z učenci flavte naredila nekaj novega. In ker je takrat na uri igrala ravno moj aranžma Lisička je prav zvita zver, sem to pesem povezala še z drugimi otroškimi in ljudskimi pesmicami. Zgodba se je sestavila kar zlahka (v približno štirih urah je bila napisana) in nastala je Ema in njena prva zgodba – Ema gre v gozd.

Zelo me veseli tudi raziskovanje našega mesta in zgodovine. Začelo se je s knjigo Draga Gradiška, ko sem zanj urejala besedilo in napisala kratek povzetek glasbenega ustvarjanja na področju inštrumentalne glasbe pred njegovim prihodom. V letu 2020 sem dobila priložnost mesto še bolj raziskati z osrednjo proslavo ob prazniku Krajevne skupnosti mesta Krško in nenazadnje z dokumentarnim filmom o Jožetu Habincu. Kmalu po proslavi sem dobila tudi priložnost ustvariti srečanje za KO Združenja borcev za NOB Krško in (čeprav še nisem podpisala, sem pa po duši že) postala njihova članica. Še posebej sem ponosna na to, da je bila tudi moja pokojna stara mama članica borcev in tudi borka.
Mislim, da me je ta naša dediščina sama našla.

V letu korone je nastalo kar nekaj stvari izpod mojih prstov. In odločila sem se, da poskušam to deliti tudi z drugimi. Počasi… Korak za korakom… Še vedno sem zadržana in težko govorim o stvareh, ki jih vsakodnevno počnem ali sem jih počela. A se trudim. 🙂

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

•