1. junija 2018 je izšla avtobiografija prof. Draga Gradiška, dolgoletnega dirigenta Pihalnega orkestra Krško in ravnatelja Glasbene šole Krško. Kot predsednica pihalnega orkestra sem podprla njegovo idejo o avtobiografijo.
Ob tem projektu sem se podpisala kot urednica knjige, ki jo je založilo Kulturno društvo Pihalni orkester Krško. Uredila sem celotno Dragovo besedilo, ki jo je zatem lektorirala Vidka Kuselj. Imela pa sem možnost tudi zapisati nekaj besed o glasbenem kulturnem dogajanju v Krškem pred Dragovim prihodom leta 1975. V ta namen sem se podala v raziskavo in zapisala nekaj besed.
Knjigo sem tudi grafično oblikovala.
Knjigo lahko kupite na spletni strani Pihalnega orkestra Krško: https://godbakrsko.si/izdelek/drago-gradisek-za-vse-je-kriva-ta-vrazja-godba/
Besedilo iz knjige Za vse je kriva ta vražja godba:
DARJA DOBRŠEK: INŠTRUMENTALNA GLASBA V KRŠKEM PRED DRAGOVIM PRIHODOM
Dragova želja je bila, da v njegovo knjigo zapišemo kratek pregled instrumentalnega glasbenega življenja v Krškem.
Tudi na tem področju imamo namreč bogato zgodovino, a je ta zaenkrat še premalo raziskana. Nekatere vire smo morali tudi zavreči, saj smo ob iskanju novih virov našli več napačno zabeleženih zapisov. Vseeno pa so nam bili ti viri v pomoč pri iskanju novih podatkov in ugotovitev, ki jih bomo zapisali v tem poglavju.
O začetkih instrumentalne glasbe v Krškem lahko začnemo govoriti s prihodom mladega državnega policijskega uradnika in glasbenika, violinista Viktorja Parme (1858-1924), aprila 1886. Kot že v drugih mestih poprej, se je tudi pri nas povezal z vodilnimi kulturniki, ki so takrat delovali predvsem v okviru bralnega društva. Še istega leta so v Dolenjskih novicah (15.11.1886, št. 22, str. 177) zapisali: “(V Krškem) je sicer bralno društvo nekoliko pospano postalo, a snuje se godbena tovaršija. Da bi bralno društvo dremalo, ne bi bilo prav. Da se snuje godba, to pa nas veseli. Nekaterim Slovencem v Krškem se le to ne dopada, da voditelji nove godbe slovenščino premalo čislajo in rabijo, in da so nekateri vmes, ki celó Slovencem zabavljajo.”
Z novonastalo godbo je, ob denarni pomoči dobrotnice gospe Josipine Hočevar, kmalu opravil več nastopov po različnih krajih. Na silvestrovo leta 1886 pa so po nepotrjenih virih pod njegovim vodstvom odigrali tudi njegovo priredbo Venček slovenskih ljudskih pesmi. Godba je v okviru godbenega kluba redno nastopala na vseh prireditvah v Krškem in kmalu po ustanovitvi pridobila dobro ime. Po nastopu v Šentjerneju so v Dolenjskih novicah (1.7.1887, št. 13, str. 101) zapisali: “…Po mnenju vseh je bil nepričakovano krasen. Kako vrlo so doneli njihovi inštrumenti! Kako srce pretresljivi glasovi so se tem ‘slavcem’ izvijali iz prs! Da, vrli Krčani, pokazali ste, kaj se doseže v kratkem času, ker se družita delavnost in vztrajnost! Slava vam! Slava pa zlasti vašima vrlima učiteljema gosp. Parmi in Kleinu!…”
Parma je bil izreden domoljub. Sklenil je, da bo slovenskemu narodu podaril glasbo nacionalnih vrednot. Njegovo veliko udejstvovanje na glasbenem področju pa je šlo v nos njegovim nadrejenim. Ne samo zaradi njegove pripadnosti slovenskemu narodu, ampak predvsem zaradi dejstva, da je šlo za glasbo. V tem času je bilo namreč nezaslišno, da se je državni uradnik ukvarjal z glasbo in s tem kvaril ugled poklica, ki ga je opravljal v državni službi.
Obenem je bil tudi velik pritisk nemškoliberalne vlade, ki je ostro nastopala proti emancipacijskim težnjam nekaterih Slovanov. Premeščanje rodoljubnih srednješolskih profesorjev kot tudi državnih uradnikov ni bilo nič presenetljivega. In taka usoda je doletela tudi Viktorja Parmo, ko so ga avgusta 1887 premestili v Kranj, nato pa skoraj vsako leto v drug kraj. Taka je bila njegova pot skoraj deset let. Vodenje orkestra pa je prevzel gospod Anton Klein, ml., komisar v krškem uradu.
V času službovanja kot državni uradnik in zaradi mnogih selitev je Parma skladal predvsem krajša instrumentalna dela za komorne zasedbe. V času bivanja v Krškem žal ne zasledimo napisanih del, a je našemu mestu kasneje podaril koračnico Hej, Krčani, ki jo je po do sedaj najdenih virih krški orkester pod vodstvom gospoda Kleina prvič izvajal februarja 1988.
Po odhodu gospoda Kleina leta 1890 je instrumentalna glasba v Krškem za nekaj časa poniknila. Še vedno pa so v okviru bralnega društva delovali pevci, ki so peli že pred Parmovim prihodom v Krško.
Vse do leta 1919 je področje instrumentalne glasbe v Krškem zaenkrat slabo raziskano. Nepotrjeni viri pišejo o Godbi mestne garde, katerim je leta 1897 gospa Josipina Hočevar kupila nove instrumente.
Leta 1912 je mladi Josip Pfeifer ustanovil godbeni odsek (salonski orkester) Telovadnega društva Sokol v Krškem. Orkester je deloval pod njegovim vodstvom vsaj petinštirideset let z imenom Orkester Viktor Parma. V arhivu Pihalnega orkestra Krško danes hranimo nekatere note salonskega orkestra.
Leta 1957 se je v okviru DPD Svoboda Krško, kjer je po vojni deloval tudi salonski orkester, ustanovila glasbena sekcija jazza, ki jo je vodil gospod Molan. Zabavna skupina, ki so jo poimenovali Tovarniški kvintet, je izvedla več gostovanj po Sloveniji.
V tem času je bilo že dobro razvito tudi glasbeno šolstvo. Nepotrjeni viri pišejo, da so v šolskem letu 1919/20 “goslanje sprejeli kot prosti predmet”. Goslanje ali violino so poučevali Josip Pfeifer, Vekoslav Čander in Josip Vutkovič. To pa je bila tudi osnova, da so v šolskem letu 1922/23 ustanovili šolski orkester, ki ga je vodil gospod Vutkovič. Šolski orkester je igral na šolskih in javnih prireditvah, spremljal šolski zbor in soliste.
Po prvi svetovni vojni so krški gasilci začeli razmišljati o ustanovitvi lastne godbe. Na pobudo takratnega predsednika društva Antona Omerze, poveljnika Lovra Glogovška in Karla Černetiča so začeli zbirati prostovoljne prispevke občanov za nakup instrumentov. S temi in lastnimi sredstvi so lahko kupili nekaj rabljenih instrumentov. Pod vodstvom učitelja Jožeta Žabkarja je godba začela z vajami jeseni 1919, prvi javni nastop pa so imeli že 1. decembra 1919.
Zaradi prezaposlenosti kapelnika Jožeta Žabkarja je leta 1938 godbo prevzel njegov brat Stane Žabkar. V času druge svetovne vojne je godba za nekaj časa prekinila svoje delovanje. Po vrnitvi iz izgnanstva leta 1945 so našli nekaj instrumentov in nadaljevali z igranjem. Godba je v času svojega obstoja sodelovala na vseh prireditvah v Krškem.
Po ustanovitvi Godbe na pihala Tovarne celuloze in papirja Djuro Salaj Krško je zanimanje za igranje v gasilski godbi začelo močno pojenjati. V njej je igralo vedno manj članov. Zato so se leta 1964, po petinštiridesetih letih obstoja, člani odločili, da prekinejo s svojim delovanjem.
Ob petdesetletnici državne meščanske šole v Krškem so organizirali proslavo in druženje v sokolski dvorani v Krškem. V časopisu Domovina (12.5.1927, št. 19, str. 7) so ob tej priložnosti zapisali: “Pri proslavi bosta sodelovali dve godbi, meščanskošolski orkester ter godba krškega gasilnega društva…” To priča tudi o obstoju orkestra krške meščanske šole.
Nepotrjeni vir navaja, da je Josip Pfeifer učence usmerjal v svoj salonski orkester ter jim s tem omogočil neprekinjeno glasbeno udejstvovanje. Medtem pa se je gospod Pfeifer veliko posvečal zasebnemu poučevanju glasbe, skupaj z Jožetom Kaplanom in Bogom Klobučarjem. Tako je bilo vse do leta 1943, ko je okupatorski krški župan Pfeiferju prepovedal to dejavnost in hkrati zaplenil pretežni del notnega materiala in nekaj instrumentov.
Po drugi svetovni vojni so povsod ustanavljali nižje glasbene šole in tudi Krško ni bilo nikakršna izjema. Ustanovitveni akt Glasbene šole Krško je iz leta 1949. Prvi šolski prostori so bili v Pfeiferjevi stanovanjski hiši in Josip je bil edini učitelj te šole. Poučeval je violino, čelo, bas, pa tudi nekaj instrumentov pihal in trobil. Kmalu sta se mu pri poučevanju pridružila še Anton Križman na violini in Majda Pfeifer na klavirju.
Že kmalu po vojnem času so šolo obiskovali talentirani učenci. Med temi velja omeniti Albina Rudana, akademskega glasbenika, ki se ga najbolj spomnimo kot klarinetista narodno-zabavnega ansambla Avseniki. Potem so tu bratje Ivačič, od katerih je najstarejši brat Marjan vse do svoje upokojitve igral oboo v orkestrih ljubljanske opere in filharmonije, srednji Mišo je igral violino v orkestrih Komedije in Opere ter kmalu odšel v tujino, najmlajši Tomo pa je poučeval čelo na glasbeni šoli v Mostarju in igral v tamkajšnjem simfoničnem orkestru.
Kmalu po ustanovitvi se je šola začela širiti tako po številu učencev kot tudi kadrovsko. S prihodom Dabe Peraniča je ustanova dobila prvega akademsko šolanega profesorja, ki je poleg klavirja poučeval tudi teorijo. Zaradi povečanega števila učencev je gospod Pfeifer šoli odstopil še en prostor v svoji hiši, kjer so izvajali pouk klavirja, teorije in vaje godalnega orkestra, ter še eno sobo v zgornjem nadstropju. Konec petdesetih let pa so ustanovili tudi simfonični orkester glasbene šole.
Leta 1957 je ravnateljstvo v glasbeni šoli prevzel Josip Klepac, ki je svoje poslanstvo opravljal vse do upokojitve leta 1992. Z njegovim prihodom je število učencev naraslo od oseminsedemdeset vpisanih na kar dvesto sedemdeset vpisanih učenk in učencev. Začeli so poučevati petje, nekaj trobil kot tudi harmoniko in kitaro. Na šoli pa je učilo tudi vedno več učiteljev. Zaradi porasta števila učencev so se kmalu preselili v lastne prostore na Dalmatinovi ulici v starem Krškem.
Glasbena šola je takoj po ustanovitvi s svojimi učenci in učitelji Krškemu nudila bogato glasbeno življenje.
Medtem ko je po krških ulicah igrala gasilska godba in je Glasbena šola Krško rasla, so v Tovarni celuloze in papirja Djuro Salaj snovali svoj orkester.
Začelo se je z idejo in polno zagnanostjo inženirja Vladimirja Šege in z vrsto njegovih somišljenikov. Leta 1956 je ob zaključku postavljanja prvega papirnega stroja gospod Šega iz Nemčije priskrbel kar dvainštirideset novih intrumentov za potrebe nove godbe in manjših glasbenih zasedb. Zanimanja med delavci takrat največjega podjetja v Krškem je bilo zelo veliko. A med devetindvajsetimi prijavljenimi entuziasti, med katerimi so bili vsi zaposleni v tovarni, sta bila le dva, ki sta znala igrati na katerkoli instrument. Zato so s 3. novembrom 1956 zaposlili Maksa Umeka, ki je pričel s poučevanjem instrumentov, aprila 1957 pa so postavili prvi upravni odbor godbe, kar danes štejemo kot njen rojstni dan.
Svoj prvi neuradni nastop je orkester opravil na posestvu na Sremiču 27. aprila 1957, prvi uradni godbeni nastop pa je bil 11. avgusta 1957, ko so godbeniki že oblekli svoje prve uniforme. Godbo je vse do svoje smrti leta 1975 vodil Maks Umek. Po objavljenem razpisu za kulturnega animatorja se je na to delovno mesto prijavil Drago Gradišek.
Godbeništvo ima v Sloveniji izreden pomen. Medtem ko je elitna meščanska gospoda hodila v gledališča in opere, so v 19. stoletju začeli ustanavljati godbe, ki so igrale vsem meščanom. Veljalo je pravilo, da ima prav vsaka vas ali mesto, ki da nekaj nase, svojo godbo.
Viri in literatura:
- Dolenjske novice:
15.4.1886, št. 8, stran 64, 15.11.1886, št. 22, stran 176, 1.12.1886, št. 23, stran 184, 1.7.1887, št. 13, stran 101, 13.8.1887, št. 16, stran 126, 15.7.1890, št. 14, stran 110, - Slovenski narod, 11.2.1988, letnik 21, št. 34, stran 4,
- Vestnik celjske sokolske župe, 1912, letnik 1, št. 1 in 1914, letnik 2, št. 2,
- zbirni mapi Prosvetno društvo Svoboda in Delavsko-prosvetno društvo Svoboda, zbrala in hrani Valvasorjeva knjižnica Krško,
- Domovina, 12.5.1927, letnik 10, št. 19,
- Igor Grdina: Viktor Parma iz knjige Med domom in svetom (strani od 179 do 210), 2011, Izdala Založba ZRC, Inštitut za kulturno zgodovino ZRC SAZU,
- Paolo Petronio: Viktor Parma – Oče slovenske opere, 2002, Izdala Mladika Trst,
- Stoletnica gasilstva v Krškem, 12.9.1972, Izdala Občinska gasilska zveza Krško,
- Ivan Strle: Kronika starega Krškega in njegovih meščanov, 1980, samozaložba (strani: 44-45, 47, 69, 135, 141-142),
- 50 let Glasbene šole Krško, maj 1999, zapisal Živko Šebek, izdala Glasbena šola Krško,
- Naših petdeset let, 30.9.1989, jubilejna številka Obveščevalca ob 50-letnici obstoja Tovarne celuloze in papirja Djuro Salaj Krško, zapisal Tone Gošnik, izdala Služba za obveščanje,
- arhivska dokumentacija Kulturnega društva Pihalni orkester Krško.
Fotografije:
- Prostovoljno gasilsko društvo Krško, Gasilska zveza Krško,
- 50 let Glasbene šole Krško, maj 1999, izdala Glasbena šola Krško,
- Kulturno društvo Pihalni orkester Krško.